Igralka Saša Pavček svoj osnovni poklic ves čas druži s pisanjem in predvsem prepleta s poezijo. Po opaznem prvencu Obleci me v poljub (2011), v katerem je bila v ospredju moč in nemoč ljubezenskega odnosa, namenja tokrat svojo pesniško in človeško občutljivost in pozornost svojim dragim, ki jih ni več: očetu, mami, bratu, nonu, noni, prababici, teti, živalim, igralskim kolegom.

Ob tem se ves čas trpko sprašuje tudi o svojem življenju in premišljuje smisel o(b)stajanja in vztrajanja v času, ki tudi zanjo polagoma zastaja. Pesmi, ki so, ob vsej svoji zamolklosti, hkrati ljubeči obredi spominjanja in poslavljanja, povezuje v trdno celoto subtilna likovna oprema Mateje Kavčič.

»Ptice ne pojejo, ker imajo odgovore, ampak ker imajo pesmi,« pravi afriški pregovor. In tako poje tudi Saša Pavček: doživeto, iskreno, iz duše in srca, ki živo utripa. V pesmih so radosti in bolečine, je ljubezen in je smrt. In je praspomin boginj o zemlji in ženski povezanosti. Ta gosta snov je hrana za pesmi in za v temini časa preplašeno srce.«