Zgodovina knjižnice

Zgodovina knjižnice

Začetki

Že v 19. stoletju so zavedni Slovenci na Dolu pri Hrastniku ustanovili Bralno društvo, v Hrastniku pa leta 1906 Narodno čitalnico, kjer so prirejali veselice, plese, veseloigre, izlete. Zbirali so tudi knjige, ki so jih posojali predvsem svojim članom.

Med prvo svetovno vojno je delovanje popolnoma zastalo, po vojni pa se je zlasti delavska mladina združevala v razna društva (Vesna, Svoboda, Vzajemnost). V teh društvih so delovale tudi knjižnice, ki so imele sicer skromne fonde knjig, vendar že precej stalnih bralcev.

V Hrastniku je društvo Svoboda delovalo v zgornjem in spodnjem delu, zato sta bili tudi knjižnici dve. Prva je imela 134 knjig, druga pa je štela 80 slovenskih in 100 nemških. Obe knjižnici so vodili »knjižničarji«, ki so bili obenem odborniki društev. Odprti sta bili enkrat do dvakrat tedensko, bralci so plačevali izposojnino, s katero so knjižničarji nabavljali nove knjige.

To lepo knjižnično rast pa je pokončala druga svetovna vojna, ko je večji del knjižničnega fonda izginil ali propadel. Po vojni je prizadevna hrastniška mladina začela zbirati ostanke raznešenih knjig. Ustanovljeno je bilo kulturno-umetniško društvo Aleš Kaplja, ki je v zgornjih prostorih nekdanjega Konzuma organiziralo knjižnico. Vodili so jo prostovoljci-amaterji, brez katalogov in drugih pripomočkov. Imeli so le inventarno knjigo. Knjige so bile postavljene po formatih.

Kasneje je skrb za razvoj knjižnice prevzel Ljudski odbor občine Hrastnik. Imenovana je bila Ljudska knjižnica Hrastnik, ki je leta 1960 postala samostojni zavod. Sledilo je obdobje strokovnega urejanja po takratnih sodobnih knjižničarskih metodah: knjižnico je vodila strokovno usposobljena knjižničarka, ki je delala hkrati v dveh knjižnicah (v Konzumu in v Steklarni). Vse knjige so bile vpisane v inventarno knjigo, izdelani so bili katalogi. Urejeni sta bili kartoteka bralcev in evidenca o izposojenih knjigah. Knjižnica je bila odprta za bralce dvakrat do trikrat tedensko, bralci so plačevali minimalno izposojnino. Nakup knjižničnega gradiva je bil zelo skromen, saj je bilo sredstev za nakup knjig malo.

Novo upanje za knjižnico je bil nov zakon o knjižničarstvu leta 1961, ki je zahteval ustanavljanje matičnih knjižnic v občinah, kar je knjižnica leta 1967 tudi postala. V tem času je štela 7.600 knjig, imela je 2.150 obiskovalcev, izposodila 5.300 knjig in nabavila 180 novih.

Izhodišče razvoja

V letu 1971 so se slovenske knjižnice povezale v mrežo splošnoizobraževalnih knjižnic z namenom, da s svojim knjižničnim gradivom in dejavnostjo zadovoljujejo potrebe po izobraževanju, informacijah in kulturnem razvedrilu. Takrat so tudi začele potekati priprave za ustanovitev temeljne kulturne skupnosti, ki naj bi prevzela skrb za razvoj kulture v občini. Prva leta so največjo pozornost namenili prav razvoju knjižničarstva v Hrastniku.

Leta 1972 se je knjižnica preselila v preurejene spodnje prostore Konzuma. Dobila je sodobno opremo in ločena oddelka za odrasle in mladino. Poleg matične knjižnice je imela še dve izposojevališči: na Dolu in v Steklarni. Odprta je bila vsak dan z opoldansko prekinitvijo, izposojevališči pa enkrat tedensko. Knjige so bile razvrščene po sistemu prostega pristopa. Število katalogov se je povečalo, poleg knjig so bili bralcem na voljo tudi časniki in časopisi. Z zaposlitvijo še ene strokovne delavke se je dejavnost razširila predvsem na organizirano vzgojo mladih bralcev z urami pravljic, pedagoškimi urami, knjižnimi ugankami, kvizi in podobno. Uvedena je bila članarina. Knjižna zaloga je ob koncu sedemdesetih let štela 17.000 knjig, obiskovalcev je bilo 11.300, ki so si izposodili 31.000 knjig. Na novo je nabavila 1.225 knjig.

Po izdaji Zakona o združenem delu se je knjižnica zaradi premajhnega števila zaposlenih leta 1980 združila v organizacijo Kulturno-rekreacijski center 14. oktober Hrastnik. Prizadevala si je, da bi presegla svojo tradicionalno vlogo zbiranja in hranjenja gradiva, da ne bi bila samo prostor, kjer se izposojajo knjige, ampak bi postala kulturno bogato in družabno središče Hrastnika.

Leta 1984 se je preselila v prostore Dijaškega doma, sedaj Doma starejših. S pridobitvijo čitalnice se ji je odprla možnost organiziranja kulturnih prireditev. Posvečala se je intenzivnejši knjižni in knjižnični vzgoji mladih bralcev. Uvajati je pričela neknjižno gradivo: med zasavskimi knjižnicami je zaorala ledino pri izposoji video in avdio gradiva. Ob koncu osemdesetih let je knjižnica hranila 31.500 knjig, 170 izvodov časopisja, 1.800 izvodov neknjižnega gradiva. Odprta je neprekinjeno od 11. do 19. ure.

Imela je še dve izposojevališči, v Steklarni in na Dolu pri Hrastniku. Zaposlene so tri strokovne delavke.

Obdobje rasti

Obdobje od leta 1990, ko so se začele slovenske knjižnice povezovati v računalniško informacijsko mrežo in že razvijati specialne storitve za uporabnike, lahko imenujemo fazo rasti. V tem obdobju je pomembno vplivala gradnja virtualne elektronske knjižnice COBISS (kooperativni online bibliografski sistem in servisi), ki ga je zasnoval IZUM (Inštitut informacijskih znanosti Maribor). V letu 1996 je IZUM Maribor v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo v hrastniški knjižnici namestil programsko opremo COBISS, skrbel za delovanje in vzdrževanje računalniškega sistema, na katerem deluje še danes. Zaradi neštetih novih nalog in dejavnosti je bilo delo za zaposlene velika obremenitev. Ob tekočem delu je bilo potrebno vnesti v bazo podatkov celoten knjižnični fond, ki je takrat vseboval 31.500 enot knjižničnega gradiva.

Začela se je razvijati knjižnična dejavnost z načrtnim in rednim nakupom knjižničnega gradiva (iz namenskih sredstev občine in Ministrstva za kulturo). Knjižnica je povečevala svojo ponudbo in razvijala nove oblike dela, ki so privabile številne obiskovalce knjižnice. Začeli so se literarni večeri, predstavitveni ogledi knjižnice, pravljične ure, knjižne uganke, bibliopedagoške ure, razstave, predšolska bralna značka, knjižni kvizi, potopisna in druga predavanja, razstave itd.

V letu 1996 so bili s sredstvi Ministrstva za kulturo in občinskimi sredstvi preurejeni in razširjeni prostori knjižnice, kar je bila velika pridobitev za naše uporabnike. Knjižnica je postala prijaznejša, prostori v njej prijetni, obisk in izposoja sta bila v vidnem porastu. Ob redni knjižnični dejavnosti je knjižnica skrbela za razvoj knjižnične dejavnosti predvsem s povečanjem knjižničnega gradiva in prostora ter s tem pridobila številne obiskovalce na prireditvah in v knjižnici.

Leta 1998 se je knjižnica poimenovala po rojaku Antonu Sovretu, humanistu in prevajalcu, in si s tem pridobila ugled med ostalimi knjižnicami v Sloveniji. Žal pa sta v tem obdobju zamrli izposojevališči v Steklarni in na Dolu pri Hrastniku, ki smo jih morali zaradi neustreznih prostorov zapreti. Razpoložljiva finančna sredstva so namenjena razvoju osrednje knjižnice, ki mora slediti razvojnim usmeritvam.

Novi Zakon o knjižničarstvu leta 2001 je v knjižničarsko stroko uvedel precej novosti, predvsem na področju dejavnosti , ustanovitve, financiranja in nadzora knjižnic. Med drugim je določil, da morajo biti knjižnice na območju z več ali okrog 10.000 prebivalci samostojni javni zavodi. Tako se je knjižnica leta 2002 z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik izločila iz zavoda Kulturno-rekreacijski center Hrastnik in marca leta 2003 pričela tudi samostojno poslovati.