V pesmih Marija Švajncer govori o posebnostih in usodnosti igralskega poklica, izročanju občinstvu ter paradoksu igralcev in igralk, odhoda obeh igralcev pa se dotakne posredno, z zatajevano in obvladano prizadetostjo ter hkrati z nemočjo pred obličjem smrti. V verzih ohranja spomin na velika umetnika – oba sta v ljudeh zapustila neizbrisno in trajno sled.