Hrastničan Niko Lorber je imel pri skorajšnjih enaintridesetih dovolj sistemiziranega lajfa, potrebno je bilo “presekati” rutino. Pustil službo, kupil enosmerno karto za Indijo. Sledilo je nedoločno dolgo obdobje odkrivanja, planiranja za en dan vnaprej (ali še to ne), negotovosti o lokaciji spanja in tipu ležišča. Obdobje raziskovanja, spoznavanja kultur, verstev in raznoraznih naravnih lepot. Pa tudi: neudobnih sedežev natrpanih avtobusov, prekratkih postelj ter pojma-nimam-kaj-jem hrane. Pot ga je vodila na vzhod, nato malo na jug, pa malo na sever, … a vedno na vzhod, vse do dežele vzhajajočega sonca. Na koncu: 12 držav, 212 dni, nešteto km.